fbpx
was successfully added to your cart.

Prihaja Miklavž, prvi decembrski dobri mož

Približuje se veseli december in z njim prihod treh dobrih mož.

Prvi nas obišče Miklavž, sledita mu Božiček in Dedek Mraz.

Slovenski etnolog Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev piše o Miklavževem obisku.
»Miklavž je tisti, ki otroke obdaruje, jih za pridnost nagrajuje, za nemarnost pa prepusti kaznim spremljevalcem, parkeljnov.«
6. decembra je god sv. Nikolaja, škofa iz Mire, ki je živel v 4. stoletju v Mali Aziji. Njegova popularnost je začela naraščati
od 11. stoletja naprej, predvsem zaradi tega, ker je njegovo življenje razvilo vrsto ljudem priljubljenih legend
o njegovi čudodelnosti in dobroti. V 12. stoletju pa je miklavževanje preplavilo svet tostran Alp.

Legende o Miklavžu

Najbolj znana in opevana legenda govori o tem, da naj bi Nikolaj pomagal trem hčeram siromašnega očeta s tem,
da jim je ponoči na skrivaj skozi okno potisnil tri kepe zlata in jim tako priskrbel potrebno doto, ki jim jo oče ni
mogel zagotoviti, da bi se poročile. Dekleta brez dote je v tistih časih čakala žalostna usoda. Tako jih je Miklavž
rešil sramotne usode in zagotovil srečno prihodnost. Ena od zlatih krogel se je skotalila na tla in pristala v copatu
pred ognjiščem. Različica iste legende pravi, da je Nikolaj ponoči skozi dimnik vrgel tri kepe zlata in da je ena kepa
padla v nogavico, ki se je sušila ob kaminu. Od tod izhaja šega, da Miklavž otrokom ponoči z darovi napolni nastavljene
nogavice, sklede, košarice, peharje, cokle, čeveljce ali copate. Posode se običajno nastavijo na okensko polico, obutev
pa pred vrata. Ponekod otroci še danes na kamin obesijo posebne nogavice za darila, saj naj bi se Miklavž spustil po
dimniku. V slovenski tradiciji pa je nogavice po večini nadomestil kar krožnik ali jerbas.

 

Prvič

Iz te legende verjetno izvira tudi obdarovanje ob Miklavžu, iz treh kep zlata so v ljudski domišljiji nastala jabolka,
ki skupaj z orehi sodijo med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december.

Drugič 

Druga legenda je nekoliko bolj resna in govori o tem, da je krčmar umoril tri popotne sholarje (študente) in ko je sveti
Miklavž pripotoval tam mimo, je zaslutil ta zločin in vse tri obudil v življenje. Zaradi te legende je Miklavž postal tudi
zavetnik šolarjev in študentov. 

 

Tretjič

Kot tretjo legendo pa lahko omenimo, da je Miklavž nekoč pomiril vihar na morju, zato ga imajo za svojega zavetnika
tudi mornarji in brodniki. Zaradi svoje dobrote je med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za
zavetnika izbrali še mnogi drugi, tako trgovci, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji,
delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko,
in žene, ki si želijo otrok. Kljub vsem čudežem pa ga večina ljudi pozna le po obdarovanju in po spremljevalcih.

Miklavževanje na Slovenskem


Miklavževanje je najstarejše praznovanje, vendar ne v zdajšnji podobi dobrega strica, ki obdaruje otroke. Miklavž kot
kostumirana figura oziroma kot obdarovalec je mlad kulturni pojav, ki se je razširil iz mest na podeželje v 19. stoletju.
Miklavževa obdarovanja so pred tem časom bila, vendar je bila to nevidna sila, oče, mati ali starejši član družine je v temi
Miklavževega večera prinesel nekaj orehov ali lešnikov.

Prva miklavževanja na Slovenskem segajo v leto 1839, za katera obstajajo tudi pisni viri. »Novice« iz leta 1859 omenjajo
tudi Miklavžev sejem, ki so ga takrat priredili v Ljubljani. Prav tako je J. Navratil leta 1885 zapisal: »Dobro pametimo,
da je leta 1842 tudi v Novem mestu v neki gosposki hiši na sv. Miklavža večer pridnim otrokom poleg jabolk in orehov tudi
sladkih smokev in drugih sladkarij delil Miklavž iz roke v roke…« Javni obhodi so se pojavljali vse do 50. let 20. stoletja.
Nato je sledilo nekaj let zatišja, ko povork niso izvajali v javnosti. Šele po letu 1991 se je javno praznovanje prihoda Miklavža
znova pojavilo. Da je tradicija miklavževanja na Slovenskem globoko zakoreninjena, pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane
s tem praznikom. Nanašajo se predvsem na obrti in poklice, katerih zavetnik je sv. Miklavž. V okolici Laškega so, na primer,
dejali, da na ta dan ni dobro delati v gozdu ali v mlinu. Na Štajerskem in v Prekmurju je bilo na ta dan prepovedano presti.
Ljudska modrost pa pravi, da če je na Miklavževo mrzlo, bo zima huda.

Miklavžev obhod

Teden dni pred tradicionalnim Miklavževim obhodom lahko otroci dobremu možu napišejo pisemce ali narišejo risbo
želja in jih pustijo na okenski polici. Za prihod Miklavža so otroci včasih tudi veliko molili in se zanj naučili nove pesmi.
Na večer 5. decembra mu nastavijo sklede, košare, peharje ali nogavičke. Če so bili pridni, jih bo naslednje jutro pričakalo darilce.
Obdarovanje je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci,
angeli in parklji, hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Njegovi najbolj glasni spremljevalci parklji, ki so utelešenje zla,
so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga, prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v
prihodnjem letu čim bolj pridni.

Nekatera območja v Sloveniji dolgo sploh niso poznala Miklavža v kostumirani obliki, temveč so povsod v Sloveniji in v sosednjih
deželah poznali starejše like od Miklavža – parklje, ki so še del poganskega izročila. Danes so Miklavž in angeli simbol dobrega,
parklji simbol vsega zlega, kostumirano obliko teh likov pa poznamo po vsej Sloveniji. Razlike v povorkah so lahko tudi v številu
Miklavževega spremstva – ponekod hodita ob Miklavžu le po en angel in en parkelj, drugje pa dva angela in cela skupina parkljev.
Njegovi spremljevalci so ponekod tudi Pehtra, Šmarjeta ali Smrt, v povorki je lahko tudi sv. Mihael, ki z mečem kroti parklje, pa
sv. Anton Puščavnik, ki odraslim deli podobice in tobak, včasih pa Miklavža spremlja tudi župnik.

Obdarovanje Miklavža

Prva obdarovanja sploh niso vsebovala materialnih dobrin, ampak so bila v obliki odganjanja zlih duhov, ki so med ljudi
prihajali v mračnejšem času. Plodovi narave so naše značilno prastaro darilo, ki verjetno izvira iz poganstva. Mladina
mu je pripravila posode, v tisti noči pa so dobili darove, ki so bili izključno praktični in povezani z naravo.
Darila, kot jih poznamo danes, pa so produkt 20. stoletja in so k nam prišla iz zahodnega sveta.

Miklavževina je izraz, s katerim ponekod poimenujejo Miklavževe darove. Na začetku je bila ta zelo preprosta:
jabolka, orehi in znamenita šiba – miklavževka. Poredni otroci so včasih dobili samo šibo, ker naj bi bila ta v naših predstavah
kazen za porednost. V resnici pa je bila šiba nekoč čarpodejni pripomoček, saj naj bi posedovala življenjsko, vitalno moč, ki jo
vsebuje narava. Zato je Miklavževa šiba včasih celo pozlačena. To tudi razloži šego tepežkanja, kjer naj bi se vitalna sila prenesla na človeka.
Gre torej za pomemben dar, ki ga niti porednemu otroku nisi smel odreči.

Kaj pa darila?

Darila, ki jih prinese Miklavž, naj ne bi bila bogata in razkošna, pač pa bolj skromna, saj Miklavž velja za najbolj skromnega
od dobrih mož. V preteklosti so bili otroci obdarjeni predvsem s sadeži. Jabolka, hruške in orehi so danes nekaj, kar na
predvečer svetega Miklavža razveseli le redke posameznike. Za bogata darila je včasih veljajo že, če so vsebovala suhe fige,
slive in rožiče. Pozneje so se začeli pojavljati tudi medenjaki, južno sadje, čokolada in druge sladkarije.
Igrače, kot so punčke iz cunj, žoge iz nogavic, nogavice in rokavice so otroci dobili zelo poredko. Navadno jih je spletla mama.
Med darili so dobili igrače in oblačila otroci iz premožnejših družin in iz mest.

Čeprav so nekoč praznovali le Miklavža, razmere pa so bile dosti bolj skromne, se je v nekaterih slovenskih družinah
uveljavil kot edini od mož, ki nosi darila, zato ta niso nujno zelo skromna. Obdarovanja v času miklavževanja so bila
bolj bogata tudi zato, ker takrat še ni bilo tradicije obdarovanja za božič, ki je prišla kasneje. Kmalu se je razvila navada,
da so otroci Miklavžu nastavili kar peharje, zaradi česar so darila postajala vse bolj obilna in razkošna. Danes se med
Miklavževimi darili najpogosteje znajdejo nogavice, sladkarije, spodnje perilo, rokavice, pižame, kape in igrače.

 

Miklavž za vse?

Tako je, razvili smo navado, da na večer svetega Miklavža ne obdarimo le otrok, temveč tudi odrasle sorodnike ali znance.
Zato so praktično in toplo darilo za hladne zimske dni prav nogavice, ki se jih razveselijo tako moški kot ženske, starejši in otroci.
Na predmiklavžev večer poglejte v nebo ali je rdeče, saj pravijo, da Miklavž peče piškote. Ponekod po Sloveniji
pa imajo tudi drugačno razlago in pravijo, da se parkeljni pripravljajo na obhod, zato pazljivo, če sodite med poredne otroke!

Leave a Reply

{"cart_token":"","hash":"","cart_data":""}